Usodna blagajničarka

V trgovini odsotno potujem,

proti blagajni se pomaknem,

zdrznem se, ne morem verjeti,

- skoraj se spotaknem!

Za pultom črnolasa boginja sedi

kot francoska igralka gladke polti

figura izpod rok rimskega kiparja

senčne oči vredne zlatega oltarja

zasanjano strmim v popolno nepopoln obraz

“Bi še kaj?”, vpraša me božanski glas.

Čutim, da nastal je stik

- prisežem, da njen dobil sem pomežik!

Kaj naj ji rečem?

Si sploh upam?

…ah, saj je vsega konec,

ker spet predolgo tuhtam.

Dan za dnem se vračam,

da nastopil bi bolj zbrano,

a z zlomljenim srcem spoznam,

da moja ljubezen izpuhtela je v neznano.

Neumnež strahopetni,

kakšno priložnost si izpustil!

Nikoli več je videl ne boš

in nikdar si ne boš odpustil.