Spravil sem se pisat pesem,

sede razmišljam močno;

naj verz obrnem tako,

ali verz obrnem naj - takó?

Sestavljam, in takoj zbrišem,

čakaj malo, o čem že pišem?

Priznam, zaradi nje same pišem jo,

da pesem novo bom imel,

in moj fascikel debelejši bo.

Pesem je zdaj tu,

a z njo povedal nisem nič;

Podpis, vaš vdan:

— Lirični Šarlatan.

Jaz sem nihče drug

kot prazen kalup.

Ker sem nič,

vsak dan postanem

nekdo drug.

Ne bi rad živel,

ne bi rad umrl,

rad bi ne razmišljal,

— kot rečna postrv.

Ko je Danny prvič svet uzrl,

vid je na stežaj odprl,

zavohal je več kot kdorkoli drug,

preko duše, prostora in časa,

segal je njegov čut.

Kar se zdi nevidno,

v kartah Danny je prebral,

kar je tebi nedosegljivo,

Danny v srcu je zaznal.

V zvezdah našel je vzorec,

in v zgodbo ga stolmačil;

odgovor na dlani je serviral,

besede v upanje predrugačil.

Vsevedni mož, v črno ogrinjalo odet,

zakaj šolo bi imel in znanost,

ko s kristali lahko -

jadraš v širno prostranost.

Pred stekleno kroglo,

Danny gručo cekinov obrača:

Čarobni vid, to je posel, ki se splača!

Šel sem po svetu, podal sem na pot

da najdem sebe, poiščem srečo,

pobral sem se od tod.

Mleka sit, zadišal mi je med…

Onkraj te vasi! Preko meje, tam mene čaka svet.

Hodeč po velemestu, tesnoba me obda,

v prsih stisne me od gorja;

v spokoju vzgojen, zdaj z vrvežom obdan,

toliko bitij, jaz pa tako neznansko sam.

Delec sebe več spoznam;

v domačem gozdu,

tam se jaz najlepše imam.

her voluptuous scent

made pupils dilate to a

fairly sized chestnut

Ko stran se od ekrana obrnem

in začutim, da tega jaz zadosti imam

preveč tipkal sem v napravo medmrežno

prisežem si; čimdlje moram stran

Takrat nevidna roka me ohromi,

mi veli; čas, denar boš izgubil,

pridi nazaj, nisi naredil dovolj in

zagotovo mnogo boš zamudil.

Pusti me, digitalni zlodej!

Izčrpan sem, in nimam več idej!

Rad nabiral bi kamilice,

rad bi se šel v kavarno posladkat

rad bi tam drugje obstajal,

brez, da bi se mi dvom porajal.

Računalo vsevedno, prosim te zdaj;

spusti me vendar malo ven,

saj kmalu vrnem se nazaj.

Spet ta ponedeljek ušivi

zbudim se z grozo obdan

sem zgolj zaspan,

ali že v krsti pokopan?

Počutim se kot

na železna tla prikovan

mogoče pa to sploh ni ponedeljek,

ampak kar vsak dan?

jej solato

pogoltni to mrzlo listje

ki reže grlo

saj to delamo vsi

zakaj tega ne počneš tudi ti

Slikaj sončne zahode

pokaži lepo fasado

izobesi citate junakov

utišaj svojo balado

Dobi si že punco

in delaj otroke

najemi kredit

in umiraj na obroke

zelo si želim

verjetno ne bi smel

ampak vseeno bom

it’s raining outside

i have water in my shoes

tomorrow will snow

Sinoči so me za šank zvlekli

samo na eno pivo, so rekli.

Pojdi z nami, prijatelj, ne bomo dolgo

eno bomo rekli, enega spili,

lahkotno se bomo pomenili

Beseda da besedo,

in točajka že toči nam na kredo…

Ko Zdravljico smo že trikrat zapeli,

ko vrabci so že z vej odleteli

tam spomin se naš konča

duše prepite pustili smo na dnu sodá

V pijanem peklu se zbudim

pred očmi smrt se mi nariše

“samo na eno pivo, so rekli”,

na nagrobniku mi piše.

Znašel sem se v betonski tovarni

pretkani s hodniki kot mravljišče

na koncu vsake betonske sobane

v drugo vodi jekleno stopnišče

V zraku neznansko bobni

kot parna lokomotiva rohni

cunami neštetih konjskih moči

potresava na tisoče kosti

Formacija raznolikih plesalcev

v dolgotrajni nočni izmeni

predaja se drugim in sama sebi

brez pravil, prestanka, v trdi temi

Rožni venec izbrancev

daleč stran od svojih skrbi,

tu dekadenco doživi

in živi naprej, kot da nič ni

sometimes I realize I need to grow up

then I realize I’m an adult

then I get happy

then I feel really crappy

hočem, da sem ta

o katerem govoriš

ko nisem s teboj

Današnji je neuporaben dan;

koledarju povečala se je številka

prepozno zvonila je budilka

preživel sem ga utrujen in zaspan

Odsotno z’jal sem v okno zarošeno

na list zapisal sem agendo in seznam,

le-temu, žal, nisem bil najbolj predan;

ob mraku bilo je kájpak vse zamujeno.

Vlačil sem se po blazinah kot lenivec

od mene ni bilo ne škode ne koristi

mar nisem še včeraj bil kreativec?

Preden v nezasluženi spanec zaidem,

obljubim sebi, tebi; prisežem svetu,

jutri začénši, dvakrat bolj bom priden.

even if I try hard

i will always arrive late

it’s who I am

Vsake toliko pride nekaj novega

Nekaj izjemno zanimivega

V podobi dolgih las in pogleda iskrivega

Sledi obdobje pisem in simbolov

Oscilacija prijetnih nočnih podatkov

Medsebojno intenzivno spremljanje korakov

Hitri postopek vodi v hitri propad

Preveliko pričakovanje povzroči miselni spopad

Vse skupaj moraš naložiti in zapeljati na odpad

Duša ohromljena, srce boli

Na plečih nevidna brenta tesnobe tabori

Potegneš cigareto in čakaš da zbledi

Neskončno ponavljajoča se rutina

Vedno pripelje do istega rezultata

Vsakič se zdi kot čista potrata

Želim si le, da bi enkrat že,

skoval oklep iz zlitine,

ki prepreči zlomljeno srce

concert tonight

under stars, for you and me

there is no entrance fee

assembling boxes

don’t know where I’m going

but I’m packing

deploy now

as per attached screenshot

much appreciated

early rise, early bed

makes you healthy and rested

but socially dead

through a line in blinds

darkness comes oddly bright

full moon floats tonight

what did she mean

it’s hard to read between lines

is it a yes or no

V trgovini odsotno potujem,

proti blagajni se pomaknem,

zdrznem se, ne morem verjeti,

- skoraj se spotaknem!

Za pultom črnolasa boginja sedi

kot francoska igralka gladke polti

figura izpod rok rimskega kiparja

senčne oči vredne zlatega oltarja

zasanjano strmim v popolno nepopoln obraz

“Bi še kaj?”, vpraša me božanski glas.

Čutim, da nastal je stik

- prisežem, da njen dobil sem pomežik!

Kaj naj ji rečem?

Si sploh upam?

…ah, saj je vsega konec,

ker spet predolgo tuhtam.

Dan za dnem se vračam,

da nastopil bi bolj zbrano,

a z zlomljenim srcem spoznam,

da moja ljubezen izpuhtela je v neznano.

Neumnež strahopetni,

kakšno priložnost si izpustil!

Nikoli več je videl ne boš

in nikdar si ne boš odpustil.

designated driver

sipping water, chain smoking

not having fun at all

today I have a plan

it’s noon already, wait

too late to start now

Peljem pot neučakano, peljem hitro,

navkreber naletim na blokado neizpodbitno.

2 prehitevajoča se borca enoličnih profesij.

2 vzporedna pravokotnika na kolesih.

2 šoferja s šild kapo na telesih.

Desni vozi devetdeset, levi devetdeset in četrt

prehitevajoči si je zamislil netovariški načrt.

V vsem odkrivam pomen

v nedogled iščem vzorce in refren

kopičim balast v svoj miselni bazen.

V meni negotovost in tesnoba,

rušim se pod težo lastnih domnev

neoprijemljivih kot oddaljen odmev.

Vsako jutro rojstvo nove tragedije,

od nočne more na železna tla prikovan

sem zgolj zaspan, ali že v krsti pokopan?

V hromeči kotlovnici gorečega premoga

možganski smog svetlih žarkov ne prepušča,

življenjska energija vztrajno me zapušča.

Nosim masko, da sistem me ne izpljune

v lupino zbada me zarjavel vijak

zakaj čustva ne ubogajo na ukaz, kot vojak?

Utapljam se v mrtvem morju povprečnosti,

s sidrom zataknjenim v gnila tla

moj jambor oblečen v jadra razparana

Po ulici stopajoč; trema pred ljudmi naraste

opazijo me, gledajo, močno obsojajo,

ves navidezni balast name raztovorijo

Že zdavnaj odpeljal je moj vlak

sam sebi sem najhujši vrag

oh, kako težko je sebe imeti rad.

hit that snooze button

again, again, one more time

what a loser